vzrok za SRČNO POPUŠČANJE in številne avtoimunske bolezni
Vsak tehnološki napredek, način življenja in tempo življenja v katerem labirintu smo se znašli prinašajo vedno nove sodobne težave in bolezni, ki jim težko sledimo in se jim uspešno branimo. Tako nekako bi lahko začel ta moj pripevek, ki je namenjen vsem tistim, ki bolehajo za neopredeljeno in žal pogosto nezdravljeno boleznijo, ki je zelo nevarna, ker v začetni fazi nima vidnih znakov bolezni je brez posebnih simptomov, bolečin, je pa, ko preide v višjo fazo tudi smrtno nevarna. Gre za VIRUSNO PLJUČNICO.
Na to temo sem nekoč že pisal, toda, ker se vedno pogosteje srečujem z bolniki, ki bolehajo za virusno pljučnico, pa jih stroka ne jemlje resno, bi rad tudi stroko opozoril na to vedno bolj pogosto zahrbtno bolezen, ki napada pljuča, možgane ( hipofizo, hipotalamus) in pri mnogih pušča hude posledice saj povzroča okvaro srca, ki jo največkrat opredelimo kot popuščanje vzroka pa ne ugotavljamo. Zato v višji fazi razvoja virusne pljučnice pride do nepravilnega ritma, zaradi zoženja ali zamašitev koronarnih arterij. ki preskrbujejo srce s krvjo, pa najprej v fazi razvoja glivice candide srčnožilni tlak pade, včasih neverjetno nizko, kar pri mnogih povzroča omotičnost, slabo počutje in zaspanost. Ko pa se s pomočjo glivic razmnoži virus, ki iz pluč preide v krvni obtok in s tem tudi v srce, pa se srčni in žilni tlak močno dvigneta, ju je težko znižati, to pa če traja dalj časa ( več dni, ali tednov) povzroča, oteženo dihanje, znojenje že pri manjšem naporu in desno stransko popuščanje srčne mišice.
Za lažje razumevanje bom najprej opozoril na to, da obstajata dve povsem nasprotni si pljučnici. Prva je pljučnica, ki nastane pri visoki telesni temperaturi in je posledica kake druge bolezni, ki deluje na razpad imunskega sistema, laho pa se pojavi tudi brez predhone bolezni, ki bi kazala na znake pljučnice, saj jo najpogosteje povzročijo bakterija pnevmokok, ali streptococcus. Poleg omenjenih bakterij jo povzročajo tudi mikoplazme, ki jih nekateri strokovnjaki uvrščajo med bakterije, v resnici pa so mutirani virusi, ki čakajo na pravi trenutek, ko nastopi pogoj, da napadejo telo. Pri tej vrsti pljučnice se pojavijo povsem drugačni simptomi, kot pri virusni pljučnici. Prve simptome opazimo v tednu dni po okužbi, ki jih čutimo najprej kot glavobol, bolečine v mišicah in trebuhu, driska, in suh kašelj. Če opazimo take znake je potrebno takoj obiskati zdravnika specialista in pristopiti k zdravljenju, ali bolje povedano preprečitvi razvoja bolezni. Če takoj ne pristopimo k zdravljenju se bakterije razmnožijo do te stopnje, da napadejo pljuča v celoti in nastopi pljučnica. Ko gre za tovrstno plučnico jo spremlja visoka vročina, mrazenje, kratka sapa in kašelj, bolnik izkašljuje gosto sluz, je zaspan. Ker je ta vrsta pljučnice pogost pojav in v potankosti odkrit se po navadi pravočasno pristopi k zdravljenju in se tudi uspešno pozdravi. Druga oblika pljučnice, na katero želim posebej opozoriti je
VIRUSNA PLJUČNICA, ki navadno v začetku nima izrazitih znakov bolezni je pa veliko bolj nevarna kot bakterijska pljučnica, tudi zato, ker bolniki niti v razvojni fazi, niti pozneje, ko se viros že močno razširi ne opazijo bistvenih sprememb razen to, da imajo dalj časa malo povišano temperaturo, kar mnogi ne vzamejo resno zato se zdravljenje ne opravi, ali se začne prepozno. Glede na pogostost obolenj bi seveda morali vsi skupaj bolnike bolj opozarjati na nevarnosti, ki sledijo bolezni, žal pa o tej vrsti plučnice govorimo premalo, pa tudi zdravljenje se prične takrat, ko se pojavijo akutni simptomi, žal pa je takrat zdravljenje oteženo, dolgotrajno in v mnogih primerih prepozno.
Najpogostejši povzročitelji virosnih pljučnic so adenovirusi, respiratorni sincicijski virus ali coxsackievirus. Poleg omenjenih virosov, ki so različno agresivni in se hitro prilagajajo, razmnožujejo, mutirajo in spet pojavijo. Toda razvoj in količina prisotnih virusov v telesu je odvisna od glivice candide, (kandida) ki poskrbi za padec imunskega sistema povzroči avtoimunski proces, ki ga lahko imenujemo tudi preobčutljivost reakcije na snovi in glivice v telesu samem. Bolj ko so razvite glivice, dalj ko so prisotne ( naj opozorim, da glivice povzročajo tudi raka na prostati, modih mehurju in obmodku pri moških in raka na vratu mtrnice, miome in ciste ) bolj povzročijo tkivne okvare in bolezni. Pri razvoju virusne plučnice bi morali upoštevati tudi preobčutljivostne reakcije, v tem primeru, ko govorimo o virosni plučnici še posebej preobčutljivostno reakcijo tipa III, pri kateri se
protiteles združijo z antigeni v delce, ki se imenujejo imunski kompleksi in se naselijo v različnih tkivih in aktivirajo druge odgovorne imunske sisteme, kar vodi v okvaro tkiva. Ta tip preobčutljivosti reakcije je v prvi vrsti odgovoren za serumske bolezni, ki se najpogosteje pojavlajo prav pri virusnih pljučnicah, ki jo povzroči izpostavljanje sporam glivic.
KAKO SE RAZVIJA VIROSNA PLJUČNICA.
Navadno se bolezen prične s kopičenjem glivic, ki napadajo vse organe od žrelnice, slinavke, trebušne votline, rodil in seveda pluča. Glivica se najprej in najbolj močno razvije v ustih ( obloženi jezik in zadah) nato se preseli v žrelnici, kar povzroči simptom angeine, ali vnetje mandljev, nato se preseli v bronhije in kasneje v celotna pljuča. V plučih se odvija počasen proces vnetij, ki jih prepogosto okarakteriziramo kot bronhialno alergijo, ali celo zamenjamo kot astmo. Če diagnoza ni pravilna in začetnih težav ne odpravimo pravočasno, kopičenje glivic povzroči določene spremembe, kot so: vnetje žrelnice, nabiranje sluzi v bronhijih, pokašljevanje vedno pogosteje opažemo obložen jezik, kar je izraziteje zjutraj. Ko se glivica razširi v prebavila, povzroča vnetje trebušne slinavke, ki zaradi tega začne izločati povečano količino insulina in zmanjša se hormon glukagon. Posledica tega je znižan sladkor in nizki tlak. Ko je glivica prisotna dalj časa vpliva na padec odpornosti, telo začne pešati, kar privede do avtoimunsih težav. Bolniki se počutijo slabo, imajo težave s koncentracijo, mnogi težje dihajo in se znojijo. Ko vnetja trajajo dalj časa in se glivica razmnoži in napade tudi endokrini sistem se začne telo braniti na ta način, da poviša temperaturo. Toda, ker glivica preko nosne votline, čelnih sinusov napade hipofizo, ta pa zardi vnetja ovira delovanje hipotalamusa, ki namesto, da bi reagiral in dvignil telesno temperaturo na nivo 38 stopinj celzija ki viruse uničuje se zgodi ravno nasprotno, temperatura se dvigne le od 37/1 in največ 37/5, stopinj celzija, kar pa je najugodnejša temperatura za nemoten razvoj virusov. S tem glivica pomag virusu, da se ta nemoteno in hitro širi. Ker se virusi, ki pridejo v telo takoj ne razvijajo se skrijejo v celično jedro in postanejo aktivni takrat, ko so za to ustvarjeni pravi pogoji, to pa je padec in odziv telesnega imunskega sistema. Velikokrat pa se, kar ni izključeno tudi pri virosnih pljučnicah protitelesa, ki jih tvori imunski sistem združijo z virusnimi delci v imunske komplekse, ki krožijo po krvnem obtoku. protitelesa se nato odlagajo v pljučih kjer povzročajo vnetja in hujše tkivne spremembe.
Ko glivica naredi predpogoj za razvoj virusov, ( pogosta vnetja, slabšanje imunskega sistema, delni dvig temperature) se virusi začnejo prebujati in napadati že tako oslabljen imunski sistem. Ta način razvoja bolezni je značilen tudi za limfnega raka ( hodkin in nehohdinov limfom) ter druge številne avtoimunske bolezni tudi diabetes II.
Za razvoj virusov, ki povzročajo skupaj z glivico številne rakava obolenja je značilno, da bolniki med razvojem bolezni, ki jih povzročata glivica in virus ne čutijo bolečin, nimaj značilnih simptomov, se pa slabo počutijo, so utrujeni, v začetku imajo nizki tlak, nizko temperaturo, ki je največkrt med 35/5 in 26 stopinj celzija. V naslednji fazi hipotalamus kot odziv na napad glivic poskuša dvigniti telesno temperaturo na 38 stopinj celzija, kar deluje uničujoče na viruse da bi s tem uničil napadalce se pri najboljši volji in prizadevanju ta temperatura ne dvigne višje od 37/1 do 37/5 stopinj celzija, kar pa je najbolše izhodišče za razvoj virusov in virusi to s pridom izkoristijo. Virusi morajo za svoje delovanje imeti posebne pogoje to pa so padec imunskega sistema, temperaturo malo čez 37 stopinj celzija, to pa je temperatura, ki jo stroka na upošteva kot nevarno, če prav ima bolnik občutek notranje vročine.
Če ta vročina vstraja več tednov, pri nekaterih tudi v presledkih več mesecev je nevarnost za virusno pljučnico toliko večja, ta pa za seboj povleče številne druge težave med drugim tudi srčno pešanje.
Virusno pljučnico pogosto zamenjamo z drugimi obolenji. Simptomi so podobni bronhitisom, anginam in astmi. Simptomi teh bolezni so res podobni virusni pljučnici, a se razlikujejo od pljučnice v tem, da bolnik pri omenjenih boleznih pogosto, skoraj vsak dan izkašljuje sputum in posledično se zožijo dihalne poti v pljučih. Pri virusni pljučnici so simptomi enaki, ali zelo podobni, razlika je v tem, da se v primeru pljučnice pojavlja najprej rahlo povišana temperatura, oteženo dihanje, suhi dražeči kašelj, ni pa izločanja sputuma.
Kaj je sputum?
To je sluz, ki jo izločajo celice sluznice, ki jo poveča infekcija z bakterijo. Bakterijska infekcija navadno povzroča rumen ali zelen izpljunek, pri virusni pljučnici pa se pojavlja kašelj vendar brez izpljunka. Če se virusna pljučnica ponavlja in traja dalj časa dolgoročno povzroča okvaro alveolijev v pljučih, kar z drugo besedo imenujemo tudi Emfizem. Pogostost pljučnih obolenj, med njimi tudi virusno pljučnico uvrščamo med bolezni kadilcev in ostarelih, kar je zgrešeno in ne drži. Res je, da kajenje in onesnaženje zraka še pospeši bolezen, osnovni povzročitelj pa je virus, kar dokazuje tudi dejstvo, da za to obliko bolezni zboli vedno več mladih, sicer zdravih in nekadilcev.
Značilno za vse vrste okvar pluč je, da se alveoli, to so zračne vrečice na koncu bronhiolov, zožijo in zmanjšajo pretok kisika v krvni obtok in odstranjevanje ogljikovega dioksida iz kapilar. Virus, ki se počasi razvija in širi v vse dele pljuč deluje kot zaviralec elastičnosti in gibljivosti alveolov, zato v začetku ne čutimo bistvenih sprememb v načinu dihanja, le da je vdih in izdih kratek in nepopoln. Pljuča se ne dvigajo in spuščajo tako kot bi se morala, bolniki pa začnejo dihati s pomočjo tebušnih mišic, s trebuhom. Bolj ko se virusi razmnožujejo, bolj pogosto čutimo, da ne dobimo dovolj zraka, telesna temperatura se giblje med 37/1 in 37/5 čutimo notranjo vročino, ker pa nam pri zdravniku to ne priznajo kot povečano temperaturo in nas odslovijo z kakšnim antibiotikom je za njih stvar končana, pri bolnikih pa se skozi daljše obdobje začne raven kisika v krvi zmanjševati, kar po eni strani povzroči pljučno hipertenzijo ( zvišan krvni pritisk v pljučni arteriji ) ki vodi v pljučno srce, to pa povzroči zvečanje in obremenitev desne polovice srca, kar ima dolgoročno za posledico desnostransko popuščanje srca. Kot sem že omenil v začetku bolezni ne čutimo, drugih bolečinskih sprememb razen težave z rahlo povišano telesno temperaturo, smo utrujeni in imamo občutek da so noge težke in v večini primeriov od kolen navzdol tudi boleče. Bolniki se pri vsakem najmanjšem naporu močno zadihajo, lovijo zrak, dihanje postaja vedno bolj oteženo, plitvo, bolniki se pri naporu znojijo, kar se s časom pojavlja že tudi po najmanj šem naporu, ali celo pri mirovanju.
Kaj se v resnici pri virusni pljučnici dogaja?
Virusna pljučnica pri številnih bolnikih povzroča tudi dihalno insuficienco. To je stanje, ko pride v krvi do večje koncentracije ogljikovega dioksida in nižanje koncentracije kisika kar se izraža kot težava v okvari delovanja dihalnega možganskega centra, ki zaradi zmanjšanja kisika pri nekaterih bolnikih povzroča lahko tudi dihalni zastoj. To je težava, ki se pojavlja najpogosteje v času spanja, ko nam brez predhodnega znaka zastane dih, pljuča mirujejo ( čas trajanja je različno dolg ) ves ta čas celice ne dobijo kisika kar ima dolgoročno za posledico okvaro možganov, ( vzroki za vedno bolj pogoste težave z demenco ) stanje kome. Nekateri bolniki, ki imajo omenjene težave in za njih ne dobijo prave diagnoze postajajo odsotnosti.
Če ugotovimo, da je naše dihanje vedno bolj plitko, se hitro zadihamo, imamo rahlo povečano temperaturo, ki traja dalj časa in nam zdravniki ne odkrijejo pravega vzroka moramo zahtevati temeljite preizkave pljuč, pljučne arterije in pljučnega dela srca, to pomeni desnostransko srčno mišico, med tem pa moramo skrbeti za to, da znižamo srčni in žilni pritisk, normaliziramo telesno temperaturo, ki mora biti 36/8 stopinj celzija, kar znižuje agresivni razvoj virosov. To pa dosežemo z zdravili, ki jih predpiše zdravnik in z vnosom večje količine vitamina C. Tistim bolnikom, ki ne prenesejo zdravil ( antibiotikov ) predlagam vnos vitamina C po naravni poti. Občutljivi bolniki na okužbe z virusi se morajo izogibati množicam, posebej tam, kjer ljudje pokašljujejo, se zadrževati v primerno toplih prostorih. ( posebej v jeseni, čez zimo in spomladi ) ko so zunanje temperature naj primernejše za okužbo. Redno, ali bolj pogosto si je dobro preveriti telesno temperaturo, srčni in žilni tlak.
Kaj storiti, da ne zbolimo za virosno pljučnico?
Da do virusne pljučnice ne bi prišlo je potrebna skrb za nenehno preventivo. Posebej opozarjam na to, da si tisti, ki čutijo mrazenje, jim je že ob najmanjšem padcu dnevne temperature v okolju hladno morajo pogosteje meriti telesno temperaturo. Če je ta 36/7 je to normalno. V tem primeru ni nevarnosti za razvoj virosov in virosne pljučnice. Če pri merjenju temperature opazimo, da je ta nizka in se giblje med 35/6 in 36/5 je znak, da se v našem telesu dogajajo spremembe. Pada nam energija, imunski sistem slabi, zmanjša se delovanje hipotalamusa, ki uravnava telesno temperaturo, pojavi se težava v endokrinem sistemu, zmanjša se frekvenčno nihanje celic, dvigne se valovna dolžina, to pa so največkrat pokazatelji, da vsem tem pokazateljem, ki jih žal v zdravstvu še ne upoštevajo, sledi avtoimunski problem, ko telo ne reagira na vpad virusov in drugih mikroorganizmov, kar oslabi delovanje limfocitov in namesto, da bi ti viruse in vse tujke, ki prihajajo v telo uničevali, jih ne prepoznajo, le ti pa vedno bolj bombandirajo naš limfni sistem, še posebej hipotalamus, ki ima med drugim tudi funkcijo, da v primeru vpada virusov, ali mikroorganizmov v telo dvigne telesno temperaturo na 38 stopinj in s tem uniči virose. Ker se to ne zgodi, se temperatura pri mnogih dvigne le na 37/1- 37/5, kar ustreza virusom za nemoten razvoj. Še posebej opozarjam tiste bolnike, ki čutijo pogoste bolečine v čelnem delu, ( korena nosu ) to je tam kjer leži hipofiza, ki je povezana s hipotalamusom in nadzira limfni sistem, da so bolj pozorni na telesno temperaturo. Da bi pomagali k boljšemu delovanju hipofize in s tem hipotalamusa si s krožnimi gibi sredinca in kazalca mesiramo predel korena nosa in to tako, da dve do tri minute dnevno krožimo v smeri urinega kazalca, ( levo gor, desno dol ) priporočam več vitamina C. Ne vnašajmo ga preveč, ker telo vitaminov ne skladišči, zato uživajmo vitamine večkrat na dan v manši količini, da jih lahko telo v celoti uporabi v lastno obrambo.
Pri virusnih pljučnicah nam ne pomagajo antibiotiki, zato je potrebno skrbeti za preventivo, kar pomeni, da nenehno nadziramo telo, spremljamo telesno temperaturo, skrbimo za rast imunskega sistema, ki sicer ni stoodstotni pokazatelj našega zdravlja, saj se vedno bolj pogosto pojavljajo avtoimunske bolezni, ki kljub normalnemu delovanju imunskega sistema osiromašijo naš endokrini sistem, dihala in celotni organizem.
Posledice virusnih pljučnic.
Že med samo vsebino sem večkrat omenil posledice, zato ne bi ponavljal že napisano, rad bi pa predvsem opozoril na to, da je vsak dan vedno in povsod potrebno skrbeti za naše dobro počutje in to na način samopregledovanja.Vsaj tri do štiri krat v tednu dni preverimo našo telesno temperaturo, krvni tlak in če ugotovimo spremembe pri temperaturi in tlaku zahtevajte temeljit diagnostični pregled. Če ugotavljamo, da smo pogosto zjutraj utrujeni in se zbujamo med 01 in 13 zbujamo je potrebno preveriti ali je naše ležišče na zdravem mestu, da ni na kozmičnih sevanjih, ker tudi to na dolgi rok uničuje našo življensko energijo in s tem omogoča, da prej zbolimo za kakšno avtoimunsko boleznijo. Tudi zdrav način življenja je pomemben, toda prej moramo poskrbeti za to, da nam telo pravilno reagira na vsako vsiljevanje tujkov, ki dnevno bombardirajo naše celice, tkiva, endokrini sistem, kri in lokomotorni sistem. Da ni vse samo v zdravem načinu prehranjevanja ( kaj pa je sploh še zdravo v tem času materializma, ko vsak pridelovalec stremi le k čim višjemu zaslužku, ob tem uporblja razne pesticide govori pa o biološko pridelani hrani?! ) Če bomo živeli s svojim telesom v sožitju in bo um delal zanj, če bomo prisluhnili sami sebi in živeli svoj način življenja, bo življenje lepše zdravje trdnejše, pri tem posebej opozarjam na to, da upoštevamo zakon unikatnosti.
