Družba, v kateri živimo, se vse bolj pogreza v stanje, ki bi ga strokovno lahko poimenovali družbeno nazadovanje oziroma regresija (psihološki proces, pri katerem posameznik ali skupina nazaduje na prejšnjo, manj zrelo raven delovanja). Namesto da bi se kot posamezniki in skupnost razvijali proti večji samostojnosti, zrelosti in kritični presoji, smo vedno pogosteje priča načrtnemu in profitno usmerjenemu manipuliranju in gojenju pasivnosti. Ta proces se ne začne le v politiki ali na socialnih omrežjih, temveč se tiho zajeda v vse pore našega bivanja – od glasbe, ki brni v avtomobilu, do šolskih klopi, kjer se oblikujejo prihodnje generacije.
Osrednji motor te degradacije je ustvarjanje kulture, ki poveličuje pasivno trpljenje in tako imenovani zunanji lokus kontrole (psihološko prepričanje, da naše življenje krojijo izključno zunanji dejavniki ali drugi ljudje, na katere nimamo vpliva). Ko analiziramo besedila številnih uspešnic sodobne pop glasbe ali pa se potopimo v melanholični fatalizem balkanskega melosa, pogosto opazimo isto rdečo nit: protagonist je vselej žrtev.
Svet mu je nekaj dolžan, nekdo drug mu je zlomil srce, usoda je neusmiljena in nepravična. Ta lirična patetika ne ponuja katarze (čustvenega očiščenja in odrešitve), temveč v poslušalcu le utrjuje prepričanje, da je njegova sreča v rokah drugih. Podoben vzorec vidimo v filmski industriji, kjer junaki vse redkeje zmagujejo z lastno modrostjo, trudom ali rastjo. Namesto tega le pasivno čakajo na zunanjo rešitev, na tisti famozni deus ex machina (izraz za nepričakovano zunanjo silo, ki nenadoma razreši na videz nerešljivo situacijo), ki jih bo potegnil iz blata njihove lastne nemoči. To deluje kot nevarna psihološka droga, ki naše možgane navaja na čakanje namesto na delovanje.
Prav zato je izjemno pomembno, da postanemo aktivni poslušalci in gledalci. Predlagam, da zavestno poslušate več različne glasbe in ne prepustite algoritmem platform, kot je Spotify, da namesto vas izbirajo, kaj boste slišali. Bodimo radovedni in sami iščimo nove vsebine, glasbo ter znanje na YouTubu, TikToku in Instagramu. Širjenje lastnega obzorja je prvi korak k prebijanju mehurčka pasivnosti.
Ta pasivnost pa ima svoje korenine že v izobraževalnem sistemu in v sami družini. Otroci v šolah vse pogosteje postajajo le tihi potniki na vlaku informacij, ki jih v resnici ne zanimajo. Starši preveč otroke motajo v vato in jih branijo pred vsem, kar je po njihovem mnenju slabega v svetu.
Težava ni zgolj v zastarelem učnem načrtu, temveč v naraščajočem številu pedagogov, ki so svojo resnično poklicanost zamenjali za golo birokratsko “oddelavo” službenih ur. Ko učitelj preneha izzivati učenčevo razmišljanje, ko se ne potrudi več za individualni napredek otroka in ko šola postane le še poligon za doseganje minimalnih standardov brez prave intelektualne iskre, vzgajamo generacijo, ki ne bo znala reševati kompleksnih življenjskih težav. Takšni posamezniki kasneje postanejo idealne tarče za medijsko in politično manipulacijo, saj niso opremljeni z orodji za kritično razmišljanje.
Algoritmi na platformah socialnih omrežij to stanje le še zacementirajo. Njihova mehanika je hladno pragmatična. Če ti bomo kazali le tisto, kar že misliš in s čimer se strinjaš, boš na našem portalu ostal dlje, mi pa bomo zaslužili več. To ni nobena filmska zarota proti človeštvu, temveč čista finančna kalkulacija. Ustvarjalci vsebin naravnost obožujejo nekritičnega potrošnika, ki se pusti voditi čustvom, saj je predvidljiv in vodljiv.
Zato moramo vzeti vajeti v svoje roke tudi pri iskanju informacij. V spletnih iskalnikih zavestno iščite nova znanja in se ne omejujte na vedno iste vire. Preberite kdaj tudi zapise ljudi, ki vam vsebinsko in svetovnonazorsko niso blizu. Prisluhnite jim, ne obsojajte vnaprej in ne napadajte.
Diskusijo dveh različnih pogledov vzemite kot športno tekmovanje – zmagajte z argumenti in spoštovanjem, ne pa z žaljivkami. Zavedati se moramo, da se ljudje ne strinjamo vedno, in prav to trenje idej je tisto, kar prinaša napredek. Enoumje ni še nikoli v zgodovini prineslo ničesar dobrega, prav tako ne popolno zapiranje vase.
V družbi, ki ne prenese soočenja idej, se kultura javnega dialoga hitro sprevrže v ideološki strelski jarek. Ko nismo sposobni prenesti kognitivne disonance (psihološkega nelagodja ob srečanju z mnenjem, ki nasprotuje našim lastnim prepričanjem), namesto argumentirane debate nastopita blokada in destrukcija. Ker nismo vajeni samokritike, vsako drugačno mnenje doživljamo kot osebni napad na našo identiteto “žrtve” ali edinega “pravičnika”.
To miselnost in nujnost prevzemanja odgovornosti pogosto prenašava tudi v najino prakso. Športnikom, ki pridejo k nama na terapije, vedno ponavljava ključno pravilo: vzroke za slab rezultat, napake in poškodbe je treba najprej poiskati v sebi, ne pa v drugih, v sodnikih ali v sistemu.
Iskanje izgovorov je najlažja pot, prevzemanje odgovornosti za lastno telo in uspeh pa zahteva pogum in zrelost. Ko se človek enkrat navadi na nenehne potrditve svojih frustracij, postane odporen na resnico. Iskanje vzrokov za lastne težave v drugih tako postane naravno stanje, prevzemanje odgovornosti pa tujek, ki povzroča preveč bolečine. Rezultat je družba, ki zna le še tarnati nad svojo usodo, medtem ko tisti, ki te frustracije prodajajo, polnijo svoje račune na račun našega skupnega nazadovanja.
Nadaljevanje tega zapisa se logično odpira v prostor, kjer se politika, medijska krajina in naša osebna prepričanja zlijejo v eno najbolj prefinjenih oblik sodobne manipulacije. Če smo v prvem delu ugotovili, da nas kultura načrtno potiska v vlogo pasivnega opazovalca, moramo zdaj pod drobnogled vzeti mehanizme, s katerimi medijski in politični prostor to pasivnost pretvorita v našo osebno “resnico”. Ko se namreč zapremo v krog vedno istih televizijskih oddaj, spletnih portalov in podkastov, nezavedno predamo ključe lastne kritične presoje nekomu drugemu.
Osrednji problem sodobnega konzumiranja informacij izhaja iz mita o medijski nevtralnosti. Mediji v svojem bistvu niso in nikoli ne morejo biti popolnoma objektivni, saj so vpeti v ekonomske interese ali politične doktrine. V medijski teoriji je dobro raziskan pojav, ki se imenuje uokvirjanje (framing). To pomeni, da medij ne izbira le dogodkov, o katerih bo poročal, temveč aktivno določa zorni kot, skozi katerega boste vi ta dogodek videli. Isti družbeni pretres lahko en medij prikaže kot nujen korak k napredku, drugi pa kot popoln propad vrednot. Če informacije prejemate le iz enega vira, vidite le tisto, kar je znotraj tega vnaprej določenega okvirja. Vse ostale interpretacije sveta za vas preprosto nehajo obstajati.
S tem ko ljudje prostovoljno izbiramo le vsebine, ki potrjujejo naše obstoječe svetovnonazorske poglede, ustvarjamo tako imenovane odmevne komore (echo chambers). Gre za zaprte medijske mehurčke, kjer vaše lastne ideje odmevajo nazaj k vam v veliko močnejši, pogosto že radikalizirani obliki. Človeški možgani namreč naravno težijo k udobju, kar psihologija imenuje potrditvena pristranskost (confirmation bias). To je nezavedno iskanje dokazov, ki podpirajo naša prepričanja, ob hkratnem ignoriranju vsega, kar bi nas lahko postavilo v nelagoden položaj dvoma.
Ko smo nenehno, dan za dnem, bombardirani z eno samo različico dogodkov, se sproži nevrološki mehanizem, znan kot učinek iluzorne resnice (illusory truth effect). Možgani so biološko nagnjeni k temu, da informacijo, ki jo slišijo večkrat, avtomatsko prepoznajo kot bolj domačo, logično in posledično resnično. Ponavljanje ene in iste zgodbe v vaših najljubših oddajah ali podkastih sčasoma postane vaša neomajna realnost. Ko se nato v vsakdanjem življenju srečate z osebo, ki razmišlja drugače, v njej ne vidite več nekoga z drugačnim argumentom, temveč jo doživljate kot grožnjo, kot nekoga, ki je “zaveden” ali “škodoželjen”.
Politični akterji to psihološko ranljivost s pridom izkoriščajo za lastne cilje. Družba, ki je razdeljena na:
ostri tabori “NAŠI” (pravičnih in napadenih ki se borimo za svojo pravico) ter
“VAŠI ali NJIHOVI” (tistih na drugi strani, ki uničujejo naš svet in nam predstavljajo veliko grožnjo),
je izjemno predvidljiva in vodljiva. Mediji, ki služijo tem političnim agendam, ne poročajo z namenom širjenja obzorij, temveč z namenom vzbujanja bazičnih čustev, predvsem strahu in jeze. Strah pred “tistim drugim” je najmočnejše lepilo, ki vas drži zveste enemu medijskemu mehurčku in eni politični opciji. Starejši bralec/bralka se bo še spomnil časov skupne balkanske države, ko so nas vedno držali v strahu pred notranjim in zunanjim sovražnikom. Te metode so sedaj spet močno v rabi. Tako v Sloveniji, še bolj pa v EU prostorom, kjer so naši Bruseljski veljaki ugotovili, da če je ljudi strah grožnje od zunaj, se ne bodo spraševali, kaj delajo voditelji EU in kakšne nove omejitve svobode bodo spet uvedli.
Prebijanje te iluzije zahteva enak pristop, kot ga zagovarjava pri fizični rehabilitaciji v najini ordinaciji. Zavestno delo, disciplina in prevzemanje odgovornosti.
Če želite zares osvoboditi svoj um, morate postati medijsko aktivni.
Namenoma preberite članek ali poglejte soočenje na mediju, ki vam je ideološko povsem tuj. Namen tega ni spreobračanje vaših vrednot, temveč trening razumevanja, kako razmišlja druga stran.
Resnica se namreč skoraj nikoli ne skriva na skrajnih, glasnih polih, ampak v odtenkih sive nekje vmes.
Le z izstopom iz lastne odmevne komore lahko preprečimo družbeno nazadovanje in ponovno zgradimo kulturo dialoga, ki temelji na moči argumentov, ne pa na uničevanju drugače mislečih.
Vsebina tega članka izraža izključno avtorjevo subjektivno mnenje, poglede in osebne kineziološko-psihološke refleksije o sodobnih družbenih procesih. Namen zapisa je spodbujanje k razmišljanju, samorefleksiji in širjenju obzorij.
Članek nikakor ne obsoja, ne napada in ne podcenjuje nikogar, ki razmišlja, čuti ali deluje drugače.
Spoštuje svobodo posameznika do lastnih izbir, osebnih prepričanj, glasbenega okusa in načina življenja.
Raznolikost pogledov je tisto, kar bogati našo družbo, zato naj ta zapis služi kot dobronameren prispevek k odprtemu javnemu dialogu, kjer ima vsak posameznik pravico do svoje lastne resnice.
Strokovni viri za globlje razumevanje:
Martin Seligman (Learned Helplessness – Naučena nemoč): Študije o tem, kako pasivnost postane naučen vzorec obnašanja v neustreznih in omejujočih sistemih.
Julian Rotter (Locus of Control – Lokus kontrole): Raziskava o razliki med ljudmi, ki verjamejo, da sami upravljajo svoje življenje (notranji lokus), in tistimi, ki za vse krivijo okolico (zunanji lokus).
Neil Postman (Amusing Ourselves to Death – Kratkočasenje do smrti): Analiza tega, kako zabavna industrija uničuje resen javni diskurz in sposobnost kritičnega mišljenja.
Jonathan Haidt (The Coddling of the American Mind – Razvajanje ameriškega uma): O tem, kako sodobna izobraževalna kultura in pretirano “varnostništvo” ustvarjata krhke in pasivne posameznike.
Shoshana Zuboff (The Age of Surveillance Capitalism – Doba nadzorovalnega kapitalizma): Razlaga finančnih motivov velikih tehnoloških podjetij za algoritemsko manipulacijo našega vedenja.
